Duhec v temi
... bilo je lepo hladno deževno jutro, pa se je sfižilo v popolnoma jasen sončen dan, ki se je prevesil v soparno vroče popoldne in nato v spet lepo hladno, ma jasno noč ... in jst sm ždel v mali hladni in temni kamrici, pred lepimi svetlečimi ekrani (seveda užival ko prase) ... nism bil doma (tam ni tolk ekranov), ampak spet na dnevnem šihtu v muzeju. In blo je pestro, očitno je tisti del leta ko se turisti spomnejo vsi na isti dan pridet na obisk. Kar delam tuki še nism vidu tolko ljudi na kupu na dan sobote. Ampak ok to je pač naloga muzeja, vse kar sm jst mogu delat je pač popazit da je blo vse na mestu. In zaenkrat še je ... vsaj zdi se mi ... 
Ko sem se sprehajal sam po muzeju da pregledam, če je še kdo v stavbi, preden vklopim alarme ... mi je tale starina spet pokazala malo dobre volje in me strašila ... Ko v kašni grozljivki, veš da si zaklenjen da noben ne more not, pa kljub temu slišiš zvoke, kot da bi kdo bil ... in hodim po zgornjem štuku, slišim pokanje pa hoji podobne zvoke, pa vzdihljaje, pa padce raznih predmetov ... zdej al mam prisluhe al majo termite, al pa tale starina res premore malo več kot samo gole stene in polne arhive ... 
Da kleti niti ne omenjam ... tam je pa še posebej pestro ... hodiš naokoli in seveda ugašaš luči za sabo, še dobro da so izumli baterije, ki pa znajo bit tudi zanimiva reč ... no hodim naprej in stopim okoli vogala, ter ugasnem naslednjo luč, ki pa ne izklopi sekcije za mano ampak tudi pred mano (prizor v grozljivkah, ko maš kilometrski hodnik pred sabo in lučko na koncu hodnika), ok ni panike ... razen tiste pojave za mano, ki pa ni neč druzga ko trda tema ... rečmo ... in grem naprej okol naslednjega vogala, pa me skor na rit vrže, pred mano se znajde dvometrski kip, ki me pomanjša na velikost mravlje ... sm se ga tko ustrašu, da mi je skor srce ušlo, pa še prijazna baterija, ko zakleta malo pred tistim prične utripat, ko da ni že tko dovolj srhljivo ... brrrr, Ej za tole pa nism dovolj plačan, ... še dobro da je blo po tistem obhoda konec in sm se lahko spokal vn ... ker ko zaprem in zaklenem še zadnja vrata mi prov odleže ... pol pa sam še pot pod noge in domov.
Ampak tako je delo ko delaš v starih hišah al pa gradovih ... vedno pestro ... če ne druzga, domišljije (kjer pa ni meja).
Lp,
GRegor