Dogodivščina v Narniji ... v besedi seveda
Živjo,
kot nekateri posamezniki veste sem eden od oboževalcev fantazije in znanstvene fantastike, obožujem pa vse od knjig, filmov, stripov, ... No in med drugim se zadnje čase v kinu vrti tudi Narnija, ki sicer ni neki posebnega je pa kar spodobna fantazijska zgodba.
Imam pa srečo da moj oče dela na takem delavnem mestu, da je bil zraven, ko so snemali film lani v Bovcu. Tako je bil povabljen na premiero filma, ki je bila cirka dva tedna nazaj na letališču v Bovcu. Kot pa ste že slišali, je bila vsa stvar totalna polomija. Dobro priznam pričakoval sem spektakularno prireditev, dobil pa sem navaden piknik na travniku, katerega je še vreme pokvarlo. Ampak hrana je bla pa super, pa tudi uvodna glasbena skupina je odigrala kar nekaj zelo dobrih komadov! 
No ko se je stvar koncno začela, pa prvi šok ... film je sinhroniziran v Nemščino!!! Kaj in o moj bog ter podobne!? In takoj obrazložitev glavnega organizatorja ... smo zavezani z zakonom ... kar neki, je že res da so pripeljali tristo Avtstrijcev, sam pol bi lohka rekli, da je premiera za njih ne za Slovence (kot da ne moremo v Sloveniji zbrati na kup tristo prostovoljcev ki bi si z veseljem ogledali tak film). Ampak dobro, potolažli so nas vsaj s tem, da so pripeljali dva od glavnih igralcev (Anna Popplewell, William Moseley). No in vsak trenutek ko se je bližal začetek filma, vse bolj se je začelo slabšati tudi vreme. Najprej je malce rosilo potem pa je po parih minutah že konkretno deževalo. Ne me pa prašat kdaj točno je ušel naš predragi Janša. Sicer pa mu prav dolgo ni bilo treba čakati, ker je po približno 10-15 min odneslo platno, kamor je bil predvajan film. Tudi ne morem verjet, da se nobeden od organizatorjev ni pozanimal da na Primorskem pa včasih tudi malo bolj močen veter piha (ali tako znana burja), sploh ko so nevihte napovedane. In Bovški konci so glede na to da imajo samo 80 dni sonca na leto še kar znani po tem. No ja škoda je blo, ker konec koncev ko enkrat začnes gledat film te kar povleče vase, kljub sinhronizaciji. (da Avstrijce niti ne omenjam, da prepotuješ tako pot iz Dunaja in te cel dan vlačijo po eni mali dolinici, pol pa te za zaključek stuširajo in popokajo sredi noči nazaj na avtobus zdej se pa spet 6 ur fjakaj domov ... jupi to ti je nagrada, tile so zagotovo zadnjič tekmovali pri kakšni filmski nagradi) ... pa to da ne znajo zrihtat en šotorček (premore ga vsako malo večje taborniško društvo), kamor bi postavili platno ... katastrofa!
No so pa vseeno poskrbeli, da smo si lahko ogledali film, saj so nam poslali nadomestne karte za koloseje po Sloveniji. No in tukaj se začne drugi del sage. S kolegom Bojanom, sva se nekako odločila, po dolgem čakanju in planiranju da greva film gledat včeraj na dan nedelje ob 17.30. Ker sva ta termin že enkrat preizkusila in sva ugotovila, da je kar kul, ker ni gužve pa še kasneje imaš od večera nekaj. Seveda sva pa pozabila da je to načeloma film za mlajše in ker je tudi taka ura ... ergo ... velika verjetnost da boš naletel na otroško drhal, ki bo sredi filma na kar se da obzirno glasen način spraševala očka ali mamico ali brata ali sestrico, nekaj sedežev stran, kaj se dogaja in zakaj koga tepejo, itd.
Ker pa imava z Bojanom to slavno srečo se nama je ta komaj pričakovana želja tudi uresničila (da ne bo pomote to je bil sarkazem) ... Namreč pričnejo se reklame za film ... nastopi sloviti Kung fu Panda, ki opozori vse morebitne uporabnike mobitelov na jih ugasnejo ter seveda, da se med filmov ne govori. In prične se film ... ker sem seveda film delno že videl ... iz Bovškega fjaska ... sem bil navdušen, da spet slišim bolj domačo angleščino ... nakar ugotovim da ne slišim samo angleščino ampak prav poseben nizek piskajoči ton v slovenščini ... ko postanem malo bolj pozoren se zavem da mamica takoj za mojim hrbtom bere pravljico (podnapise filma), svojemu ne vec kot 5 let staremu otročku. Okej si mislim sej šepeta in ko so glasni prizori tega niti ni slišat ... napaka ... pet minut kasneje ko je romantičen prizor bujenja Kaspijana s strani njegovega učitelja, zaslišim vriskajoči krik male srake (beri otroka): Mami zakaj ga budi? Mami kdo je to? Mami a mu bo kej naredil? itd. ... Se pravi malček na sedežu za mano prične z rafalom vprašanj, njegovi zlati mamici, ki se ji mudi prebrati tudi vzdihljaje ki jih princ dela med prebujanjem ... Ok, da bo stvar katastrofalna se zavem ko se prvič obrnem naokoli da pogledam kaj zaboga se grejo ... in zdej glavni prizor ... za mano sedi cirka sto kilska mamica, zraven nje nedonošenček, ki je vreščal ko da ga dajejo iz kože (se pravi rafali vprašanj, cviležu podobni zvoki ob obglavitvah in drugih krvavih prizorih ... ki so za normalnega človeka popolnoma sprejemljivi, za take malčke pa ponavadi nočna mora - domnevam. al vsaj v moji mladosti so nas tako učili), zraven njega približno isto star angelček (ki je reci in piši bil pridno tiho in užival v celotnem filmu, v nasprotju z njegovim bruderjem, ceprav nisem prepričan da imata ista familiarne korenine) in poleg njega seveda capo familia ali pol lažji od mamice sloviti očka! (seveda ves plešast in naguban - imel jih je verjetno okol štirideset, a zgledal je pa ko kakšen dedek pri osemdesetih ... se sploh ne čudim) Ki je ob vprašanjih malega odgovoril v nežnem tihem tonu: Glej film sej boš vidu. ali pa je bil celo tiho in se samo kremžil ter si podpiral glavo, kar je bil več kot očiten znak da je očka v rem fazi spanja in mu to predstavlja popoldanskih dve ure in pol trajajoči počitek. No okej, že res da na začetku ko smo se vsedli nisem pogledal da dve prikazni za mano sedita na kahljicah, moja napaka, je pa tudi res da ko greš v kino ponavadi ne gledaš kdo vse sedi okoli tebe (pa tudi na enkranu ko kupuješ karte niso označeni nevarni deli, kar bi po mojem morali bit, lepo v krvavo rdeči barvi) ... čeprav sem to napako naredil zadnjič. Od zdej naprej bom vedno pogledal kdo sedi v okolici treh metrov zraven mene in če bom posumil da je kej takega kot včeraj se bom kratko in malo presedel pa če bo treba tudi v prvo vrsto na tla ... bom pa leže užival v filmu. Raje to kot pa da se tresem ob vsakem cviljenju celoten film in nimam potem nič od njega. Da o mojih laseh ne govorim, ker sm verjetno par sivih fasal včeraj.
Pa da se še malo vrnem nazaj k naši pred kratkim odkriti zgagi. Ok, ker se imam za civiliziranega človeka, sem bil pridno tiho in se poskušal osredotočiti na film, kljub tresavici in naježenih vseh tistih nekaj kocinah ki jih premorem. Moj predragi sosed Bojan (aja unga druzga ne bom omenjal ker bolj ko sem jst rastu na zicu se je on pogrezal vanjga) se je seveda nadvse zabaval, ker sem bil za malenkost bolj znerviran od njega ... je pa on roko na srce imel podobne probleme, z razliko da je imel še eno malo sosedo ki se je očitno dolgočasla med filmom, saj je hodila ven in not, ko da dobiva liziko vsakič ko gre iz dvorane, poleg tega pa je še guncala nogo ... zdej si pa predstavljite da vam nekdo tepka po naslonjalu celo uro ... ampak ker je imel vsaj kar se tega tiče srečo je bilo zadosti da jo je malce ruknil nazaj in je malo bitje ugovotilo da sedi zraven nje malce večja oseba ki nemara tepkanja po naslonjalu. To je bil problem rešen ... kaj pa se je dogajalo pri naših zadenjskih sosedih, mali je neumorno spraševal za vsako malenkost, kaj je to, ono, zakaj so tam, kam grejo zdej, kdo so to, ... mamica (če se temu lahko tako reče, meni je bolj predstavljala unga donkija v Filmu Šrek, sam z razliko da je ta bla ženskega spola, aja in seveda obseg za tri donkije), pa je ravno toliko neumorno brala in razlagala, kot da smo na popoldanskem branju pravljic v knjižnjici, in temu primerna je bila tudi tonanca vsega ... se pravi če si predstavljate da ste na ulici in govorite po mobitelu, ter tako tekmujete z šenšurjem ki nastaja okoli vas, glasneje kot je šenšur glasnejši ste vi, v teoriji povsem logična zadeva seveda ... no praktično pa sta tadva zadaj ravno tako tekmovala, kljub vsem šššš-šom ki so prihajali iz vseh strani dvorane, z razliko da sta postajala glasna tudi med tihimi prizori ... tako se je dogajalo približno eno uro, kar jaz smatram že za nekakšen rekord strpnosti (in bi se lahko vpisal v Guinessa) in občudovanja da se noben ni bič pritožil. Aja pa še to obrnil sem se najmanj štirikrat, pa me je preljuba mamica kratko malo ignorirala, čeprav vem da me je vidla kako jo moledujoče gledam.
In potem je počilo ... po glavi mi je namesto prelepih prizorov Narnije, švigalo samo to kako bi spustil rafal kletvic, kasneje kako se obešajo klobase in pršuti za sušenje, do prizorov sestavljanja vislic in mornarskih vozlov, pa seveda razno raznih virusov ... no ja da skrajsam pač v meni se je prebujala tisti davno pozabljeni neandertalec, ki tolče s kijem po vsem kar leze ali gre ... ker pa se imam za civiliziranega, sem med malo glasnejšim prizorom (da nebi slučajno koga motil seveda) samo vstal se obrnil zbral kar se da prijazen in miren glas pogledal mamico in malčka in rekel: A boste že enkrat vtihnili al kaj!!! ... oh ja in potem balzam ... celih deset minut miru (kar pomeni samo filmski zvoki), Nato se je bralni krožek zadaj sicer nadaljeval, ampak znatno in to za par črtic bolj potiho, pa seveda začel sse je tudi bolj živahen del filma kjer so se večinoma bojevali in so zato prečudoviti zvoki kovine in umirajočih ljudi in živali preglasili kakršenkoli drug zvok ki je nastajal v dvorani.
No zdej sem pa končno odblokiral moj či, ki me je delal nervoznega vse od včerajšnjega fjaska v kinu. Pol se pa ljudje čudijo in sprašujejo, zakaj smo nekateri ljudje živčni in zakaj se na svetu toliko mladim strga film in v teku pač koga zaštihajo ali pa mal preluknjajo. Ce imajo kančkej podobne dogodivščine se sploh ne čudim, ker če bi na mojem mestu bil nekdo ki ima bolj rahle živčke, bi verjetno včeraj na 24ur poročali o pretepu v Koloseju, pol bi se pa spet vse glavce psihologov in drugi tako zvani strokovnjaki srečevali naslednji mesec dni na vseh možnih TV oddajah in časopisih zakaj je do tega prišlo, kako je sploh mogoče da je do tega prišlo v Sloveniji in kaj bojo oni uvedli za en novi zakon da do tega nebi vec prihajalo ... bla bla tako naprej kot znajo iz vsake druge malenkosti v tej državi narediti svetovno krizo!
Ne vem mogoče sem res malce krvoločen, ampak to imamo vsi v sebi še iz prazgodovine. Poleg tega pa ne verjamem da je bil kdo v tisti dvorani, ki mu niso še podobne misli skozi glavo, razlika je samo v tem da smo Slovenci tok prekleto trmasti da ko se nam kej tzga zgodi, raje pogoltnemo drek, kot pa da bi si izborili tisto kar nam že itak pripada. In to je v tem primeru mir, da lahko človek v miru pogleda film za katerega v večni primerov tako ali tako preveč plačamo, ampak to je debata za kdaj drugic.
No jst sm se malo razbremenil, lepo se imejte!
Caw
GRegor