Dobro jutro!
No kot naslov lepo pove, je jutro, ne vem ce dobro, ker takih norcev ki vstajajo ob 4.30 zjutraj bolj malo. So tisti ki ne morejo spat, pa tisti ki hodijo v službo, pa seveda tisti ki se radi mučijo in vstajajo ob tej uri ... jst ... jah no jst sm mazohist in vstajam zato da ksno paro zaslužim. Je pa res da v mojih bolj mladostnih cajtih, sm bil se vecja mona in sm vstajal zato ker nisem rabu vec spat ... ah ja dobri stari cajti ko sm se lahko spal samo po 4-6 ur na dan preostale urice pa aktivno prezivel pred mojim dragim računalnikom, ali pa na kaksni steni z razgledom na okolico. Tisti, ki me poznate se boste prasali kako lahko sto kilska žogica, kot sm jst sploh pleza!? No ja tisto so bili še cajti ko sm jih vagal le borih 68 kg, to pa je že teža s katero se da lepo vlečt po raznih previsih in razpokah.
Ampak danes sem se namenil pisati o prijetnih uricah v našem predragem Narodnem muzeju. Ker sem na ... žalost ali srečo odvisno kdo na to gleda ... še kar študent (z rednim statusom prosim), se ob 6.30 nahajam v recepciji Muzeja. Tu delam, s premori seveda, že kakšni dve leti, kot študentek, plača sicer ni bogtivedi kako visoka, je pa veliko prednosti. V glavnem zgleda to tako da sedim bulim v ekrane, kjer se vrtijo slikice iz 35 kamer, poleg tega imam seveda obvezno še dva računalnika, eden za interaktivno (muzika, novice,...), drugega pa za delo, kot je prevajanje kšnega članka, ali pa pisanje seminarja, če imam seveda dober dan, in to je praktično večino delavnika, ki ga naredim ... hehe ... pa še plačan sm zato! No ja, da ne bo preveč enostavno zgledal, res je odgovornost da paziš celoten muzej, ki nima prov malo arheoloških, zgodovinskih in drugih vrednosti, ni tako enostavna (tle so številni alarmi - od vlomnih, do požarnih; pa seveda poznati moreš vsak kotiček muzeja, saj v primeru kakšne dogodivščine, poplave ali izpada elektrike, moreš vedet kje in kako se pumpe prižgejo, kje so varovalke, ki jih je za tako stavbo kar ena 5kvadratnih metrov velika soba; pa razno razni drugi detajli, ki jih teoretično ne smem niti opisovati). Ampak to spada zraven, in če ti rata resno jemati delo varnostnika in receptorja in poleg tega še uživati in delati svoje stvari ... hej bi človek lahko celo pomislu da je to pravzaprav sanjska službica vsakega študenta! 
Škoda da je nisem prej v bolj zgodnjih letih faksa odkril.
No ampak to ni moja prva izkušnja v muzeju. Pred tem, ko sem še obiskoval vrlo Gimnazijo v moji rodni Gorici , sem že opravljal podobno funkcijo, z razliko da so tam varnostni ukrepi bili rahlo milejši, je pa tudi stavba kot taka bila manjša.
Ne vem pa zakaj, ampak te stare stavbe imajo prav posebno energijo, namreč ko ostaneš sam v stavbi, ponavadi je to zvečer (ali zgodaj zjutri), in lepo ugašaš luči po muzeju, je še posebej klet rahlo strah uzbujajoča. Namreč ko švigaš z tisto malo baterijo sem ter tja, nehote osvetliš kakšen kip ali sarkofag, ki vam povem v tistem okolišu zgledajo prov kocine pokonci dvigajoči pojavi. Počutiš se dejansko kot v kakšni grobnici, ko te bo v enem trenutku nekaj zagrablo in popapalo. Če sm lahko malo dramatičen ... je občutek dejansko ko v kakšni grozljivki. Pol pa še po naključju zveš ,da so se v preteklosti dogajali čudni samomori v tej stavbi. No ja ko, si sam, stavba kot taka dejansko oddaja čudne zvoke, in na momente imaš občutek, da je nekdo v bližini ... Sem pa kot oseba ki ima rada dokaze, zavedam da so to popolnoma normalni zvoki raztezanja in krčenja materiala ... al vsaj tako se tolažim! 
Evo ena od zgodbic iz muzeja, bo sledila zagotovo še kšna ... jih imam še kar nekaj ...
Lp
GRegor