Gregor'sb Blog - to the hell and back

Status ...

gregorb — Tue, 16 Sep 2008 12:35:00 GMT

Živjo,

No pa smo spet v tistem živčnem obdobju leta. Al vsaj za študente je. In ker sem še kar študent kot kaže potrdilo o vpisu, nej bi bil tudi jst v tem zosu. Ampak za razliko od prejšnjih let, sem lani in letos prov miren. Pri absolventskemu stažu nimaš pogojev, tako da ni tistega pritiska, a bo ratal izpolnit pogoje ali ne. ... pa še vpisan sem že, ker so mi podaljšali (eni bi rekli spet) status. Je pa letos bil drug razlog da nisem končal še vseh pogojev in to je blo zdravje k me je precej zdelalo čez celo pomlad in poletje.

To bo še zanimivo in naporno ... ampak za zdaj imam status in sem lahko spet malo bolj pomirjen, in se lažje osredotočim na opravljanje obveznoti. Bomo vidli kako bo šlo! Upam sam da mi rata končat vse čim prej, ker sem že pošteno sit faksa.

Pol pa služba ... ne vem ... ma mislim da nisem edini, ki ima problem, ko se ga vpraša kaj bi pa pravzaprav rad delal! No seveda po tolikih letih v arheologiji bi blo lepo če bi mi uspelo v okviru tega kej delat. Ampak roko na srce, arheologija na žalost ni neka perspektivna smer. Za dušo vsekakor je, da ne bo pomote, ampak gledano realno, bo treba iskat službo v drugih panogah. Praktičen in prilagodljiv sem dovolj, bomo pa vidli če me bojo tazga vidli tudi kakšni delodajalci. Do zdej nisem imel prav sreče ... bo pa treba to spremenit.

Skratka se beremo ob nadaljevanju zgodbe, lep pozdrav,

GRegor

Elláda ... Ελλάδα ... Grčija

gregorb — Tue, 09 Sep 2008 09:11:00 GMT

"YahSU" - Hello

Evo ena mojih najljubših potovalnih destinacij ... Grčija ... ahhh lepi spomini! Do zdaj sem bil tam trikrat, dvakrat delavno, enkrat na počitnicah. Ni sicer to ena mojih najljubših pokrajin, ker je enostavno pretopla in jst imam rad bolj mrzle kraje kot je Kanada, Škotska, Patagonija, ... je pa defenitivno meni osebno ostala v spominu kot ena najboljših destinacij. Z Grčijo sem se srečal že prej preko knjig, pri pouku v šoli, pa preko igric in raznih filmov ...

Prvič pa sem tja odpotoval leta 2005, pa ne na dopust ampak delat kot Arheolog. Bili smo skupina 8 ljudi, večina arheologov in en geodet. Nismo šli na izkopavanja, ampak na neke vrste terenski pregled oziroma popisovanje površinskih ostankov na najdišču Tanagra (Τανάγρα - cc. 100km severno od Aten - Αθήνα, Athina). Tam smo se zrdužili že z eno malo večjo skupino Nizozemskih študentov. Spali smo v delu samostana Evangelistria, ki leži precej visoko v hribih in približno 150 km stran od Tanagre. Tako smo se vsak dan zjutraj peljali uro pa pol do najdišča in popoldne ko je sonce pričelo preveč pripekati nazaj. V bližnji vasi smo tudi večerjali, in tako kot pravijo ... imajo eno bolših priprav mesa kar sem jih do zdaj poskušal. Ker sem neke vrste gurman ... me njihova kuhinja ni niti malo razočarala. Obroki so bili odlični in obilni! Kosila pa si bila po drugi strani bolj skromna, saj s polnim želodcem ne moreš delat pa tudi vročina je bla premočna da bi pasalo kaj več jest. Zato smo večinoma jedli znani grški jogurt z dodatkom meda (odlična kombinacija!). Po delu smo se večkrat odpeljali na izlete, ali pa na morje. Slednje je skoraj vedno bolj pasalo kot vožnja v pregretih kombijih do sicer lušnih ruševin.

Na tem delu Grčije je turizem precej pusta zadeva, vsa stvar je bolj umirjena tako da lahko dejansko vidiš utrip življenja. Ravno zato se mi je tudi Grčija, kot taka tudi tako prikupla k srcu. Izkušnja z ljudmi in dogodivščine ki so se nam dogajale, so bile na kratko rečeno nepozabne, tako da mi bosta tista dva meseca, pa čeprav dela na pasji vročini (smo meli tudi do 45C), ostala še dolgo v spominu, kot ene bolje preživetih počitnic. Druga taka izkušnja je bilo potovanje po Toskani, ampak o tem drugić.

No kot tretji obisk pa je bil bolj socialne in sproščujoče narave, saj sem dejansko šol na dopust in obiskat dobro prijateljico, ki mi je razkazala še severni del Grčije. Tja sem hotel tudi it na Erazem izmenjavo, kjer bi delal svoj diplomski podvig. Pa na žalost ali srečo, kukr za koga, na koncu nisem šel. To je Solun (ali Thessaloniki, Θεσσαλονίκη), za slovenske razmere ogromno mesto za grške pa drugo največje. Drugače so si vizualno vsa grška mesta podobna kot jajce jajcu, z razliko v navadah, naglasu in verjetno še čemu.

Ok to bo to za zdaj, na hitro o moji izkušnji z Grčijo.

Lep pozdrav ("Yassas"!).

GRegor

Syd Mead ...

gregorb — Fri, 05 Sep 2008 09:40:00 GMT

Živjo!

No po dolgem času sem se spet spravu ksn post napisat in tokrat bi vam rad predstavil meni enega ljubsih ustvarjateljev Znanstveno fantastičnih in fantazijskih grafik in drugih . To je človek ki je sodeloval pri vseh večjih projektih o znanstveni fantastiki že od 70h let naprej. Poleg tega je sodeloval pri ustvarjanju mojega najljubšega filma - Blade Runner. Kar je zame že dovolj velik razlog da so mi njegovi izdelki zelo všeč. Poleg tega ima človek nore ideje, kako naj bi svet prihodnosti zgledal. Kej več pa si lohka preberete na njegovi uradni strani.

Spodaj vam dajem še link do njegove uradne strani in Wikipedije, kjer si lahko več preberete in pogledate njegove izdelke. Toliko na hitro več drugič ko bom predstavil še kakšnega ustvarjalca moje najčjubše zvrsti.

Lep pozdrav,

GRegor

http://www.sydmead.com/v/01/splash/

http://en.wikipedia.org/wiki/Syd_Mead

The Samurai ...

gregorb — Mon, 25 Aug 2008 14:02:00 GMT

Today I will write about one of my many interests, as an archaeologist, I have an interest in different cultures, one of my favorite is Japan an its culture, specialy the way they were living in medieval time - The Samurai way.

In Japan the warrior class was known as samurai, also called bushi (hence bushido). They formed a class in and of themselves during the 9th and 12th centuries. They emerged from the provinces of Japan to become the ruling class until their decline and later total abolition in 1876 during the Meiji Era.

The samurai were fighting men, skilled in martial arts. Samurai had extensive skills in the use of the bow and arrow and the sword. Samurai were also great horsemen.

These warriors were men who lived by Bushido; it was their way of life. The samurai's loyalty to the emperor and his overlord or daimyo were unsurpassed. They were trustworthy and honest. They lived frugal lives with no interest in riches and material things, but rather in honor and pride. They were men of true valor. Samurai had no fear of death. They would enter any battle no matter the odds. To die in battle would only bring honor to one's family and one's lord. Samurai usually would rather fight alone, one on one. In battle a samurai would call out his family name, rank and accomplishments. Then he would seek out an opponent with similar rank and do battle. When the samurai has killed his opponent he severs his head. After battle he takes the heads of his enemies back to show proof of his victory. Heads of generals and those of high ranks were transported back to the capital and displayed for the officials and others. The only way out for a defeated samurai was death or ritual suicide: seppuku.

Seppuku or 'disembowelment' also known as hara-kiri, 'belly slicing' is when a samurai stabs a knife into his abdomen and literally disembowels himself by cutting out his guts. After the samurai disembowels himself another samurai, usually a kinsman or friend, slices his head off. This form of suicide was "performed under various circumstances: to avoid capture in battle, which the samurai did not believe to be dishonorable and degrading, but generally bad policy; to atone for a misdeed or unworthy act; and perhaps most interestingly, to adonish one's lord. A samurai would rather kill himself than bring shame and disgrace to his family name and his lord. This was considered an act of true honor.

Belove are the seven principles underlying the spirit of Bushido, Bu--martial arts; shi--warrior; do the way. (from "The Zen Way to the Martial Arts) Bushido, the way of the samurai, grew out of the fusion of Buddhism and Shintoism. This way can be summarized in seven essential principles:

1. Gi: the right decision, taken with equanimity, the right attitude, the truth. When we must die, we must die. Rectitude.

2. Yu: bravery tinged with heroism.

3. Jin: universal love, benevolence toward mankind; compassion.

4. Rei: right action--a most essential quality, courtesy.

5. Makoto: utter sincerity; truthfulness.

ó. Melyo: honor and glory.

7. Chugo: devotion, loyalty.

The way of the samurai is imperative and absolute. Practice, in the body, through the unconscious, is fundamental to it, thus the enormous importance attached to the learning of right action or behavior.

So enjoy!

GRegor

Narnija nadaljevanje ...

gregorb — Mon, 25 Aug 2008 01:55:00 GMT

Hehe no ja v tretje gre rado pravjo! Zakaj? Ker sem ta drugi del Narnije poskušal gledat že dvakrat prej, zdej v tretje pa je končno ratal da sem ga pogledal tako kot je treba! Kot sem zadnjič napisal, pri prvem poskusu je bil film v nemščini in pa ja platno je odneslo sredi dobrega začetka. Pri drugem poskusu se je stvar sfižila, med celotnim filmom ... nekako slovenksa sinhronizacija me že od nekdaj dela živčnega, sploh če še prištejes vmes komentarje male zgage.

No, ampak kot sem rekel v tretje gre rado in res je šlo! Sicer so se zelo blizu ponovno vsedli otročki, ampak so imeli tatkota, ki jima je še pred začetkom filma prijazno pripomnil, da ne bosta težila, in sta bla zelo pridna. Tako so bili vsi pogoji zadoščeni in uživanje se je pričelo! Hmmm ... ko sem končal gledat film sem ugotovil da je stvar pravzaprav zelo spodobna in prav gledabilna! Užival sem kot že dolgo ne sploh pri raznih efektih bojevanja in seveda ob prizorih naše lepe Soče, kjer so tudi en del snemali!

Sem pa imel tudi neke vsrte srečo, saj nisem za nobeno od predstav plačal niti centa! Kar je pravzaprav zlo kul zadeva in škoda da ne morem več filmov gledat na ta princip! Aja pa da ne pozabim omenit ... po filmu so nam organizatorji snemanja pripravli še eno presenečenje ... 25min dolg filmček ki ga je posnel isti režiser o snemanju filma v Sloveniji, tako da so naredili super reklamo Sloveniji in še posebno Bovcu, saj bo dotična reč na vseh originalnih DVD izvodih. Zraven pa so italijanski kuharji pripravili še raznorazne prehrambene dobrote, tako a je večer bil lepo zaključen! Najbolj pa me je fascinirala ena jed, ki mi bo ostala še dolgo v spominu in bo najverjetneje moj naslednji kuharski podvig! To so ble neke vrste ocvrte mesne kroglice z dodatkom oliv! Mater so ble dobre! In kot nam je eden od kuharjev pojasnu, je to ena od značilnih jedi srednje italije! Naslednji blog se bom potrudu in poiskal recept, pol pa sam še praktični del in povem vam če bo ratal kej podobnega tistemu kar sem probal tam! Ok ... to bo za zdaj vse,

GRegor

Nočna ...

gregorb — Mon, 25 Aug 2008 01:39:00 GMT

Evo pa sem spet sredi noči pokonci ko sovica oka! Pa ni ne polna ne prazna luna ampak nekje na sredini. Ah ... kaj čmo, bom pa mal na blog pisal pa me mogoče premami spanec ... fajn bi že blo glede na to da je ura 3:15, jst pa kar gledam okoli kaj bi delal da se malo zamotim. No računalnik je vsekakor eno zelo priročna zadevica s katero ti cajt kar leti. Vsaj v teoriji in pa seveda takrat ko moreš kej tečnega delat al pa cajt zabijat se seveda ne pramakne nikamor. No ja pri meni vedno pomaga kombinacija Tvja in računalnika.

Drugače pa je noč primerna lepemu spancu, sej je prav fajn frisno in mirno. Sam če te pa prehlad daje tko k mene v tem trnenutku, pol pač moreš met v zakupu da boš mel zamašen nos takoj ko se boš ulegu, ko pa vstaneš se pa odpre ko pipa v kopalnici. Zoprna reč ni kej, in to se dogaja povrpečno enkrat na leto skoraj vsakemu. Me res čudi da v vseh teh letih niso izumli kakšne napravice, al pa enga poštenga zdravila k bi te k sebi spravu v parih urah al pa vsaj dnevu. Dohtarji tko al tko ne morjo pomagat, vsi ti pravjo aspirinček, čajček pa en teden postelje. Kdo pa dandanes sploh ma cajt en teden preležat v posteljici!? No ja, si pa primoran ker te telo prov hitro opozori da ne zmore ... smo pa ljudje čudna bitja in zelo nepotrpežljivi bolniki, sploh tisti k so bolj redko bolani, nimajo ravno velik potrpljenja za ležanje in ujčkanje!

Ah ja ... bo že bolš, če ne druzga so mi danes video spoti na VH1 pisani na kožo in imam tako vsaj delno družbo sredi te noči!

Bodte zdravi, pa bo mir!

GRegor

Pa še eno na hitro

gregorb — Sat, 16 Aug 2008 20:56:00 GMT

Moja draga me je opozorila da imamo danes polno luno ... pa se malo mrka je zraven. Razburljivo da je kaj ... tecem na balkon da bom vidu po dolgem cajtu en posten mrk (k uni soncni mrk so bla bl gnila jajca) ... pa naletim na jato oblakov k mi zakriva ravno tisti del lune k se je mrk začel ... štala. Ma sem pa zato šol žalost tolažit nazaj na računalnik, kjer odkrijem na MSNju mojega starega kamarada ... Tomaža! Ej tega je pa vedno veselje slišat, ker pa po večini šviga po vzhodnih in zadnje cajte južnih in severnih deželah, še lepše videt. Trenutno je na Finskem med bjondami. Pred tem je rdečelase Ruskinje lovil, še malo pred tem pa črnolase Grkinje ... jah kakšen balzam ti je to. Težko delo ma človek! No ja, ampak da se ne bomo narobe razumeli, to so sam sodelavke in seveda strogi poslovni odnosi, da se razume! Fantič je mojih let in za spremembo od mene tudi srečno poročen!

Ja so bli pa dobri stari cajti, ko smo še bli mulci in smo meli debate o malo manj poslovnih obiskih ... jah to so bli časi! (lepih brhkih Slovenk, Grkinj, Italijank, Francozinj, Angležinj, pa kšna Nemka se je tud najdla, ... najbolj so pa vedno ble zanimive eksotike). Pa kako so se penle, če si jih preveč dražu ... al pa če so zvedle da jih mamo na tapeti!

No ja ,,, bom kar slikco dal zraven da si boste lažje predstavljali

Lp,

GRegor

Duhec v temi

gregorb — Sat, 16 Aug 2008 19:00:00 GMT

... bilo je lepo hladno deževno jutro, pa se je sfižilo v popolnoma jasen sončen dan, ki se je prevesil v soparno vroče popoldne in nato v spet lepo hladno, ma jasno noč ... in jst sm ždel v mali hladni in temni kamrici, pred lepimi svetlečimi ekrani (seveda užival ko prase) ... nism bil doma (tam ni tolk ekranov), ampak spet na dnevnem šihtu v muzeju. In blo je pestro, očitno je tisti del leta ko se turisti spomnejo vsi na isti dan pridet na obisk. Kar delam tuki še nism vidu tolko ljudi na kupu na dan sobote. Ampak ok to je pač naloga muzeja, vse kar sm jst mogu delat je pač popazit da je blo vse na mestu. In zaenkrat še je ... vsaj zdi se mi ...

Ko sem se sprehajal sam po muzeju da pregledam, če je še kdo v stavbi, preden vklopim alarme ... mi je tale starina spet pokazala malo dobre volje in me strašila ... Ko v kašni grozljivki, veš da si zaklenjen da noben ne more not, pa kljub temu slišiš zvoke, kot da bi kdo bil ... in hodim po zgornjem štuku, slišim pokanje pa hoji podobne zvoke, pa vzdihljaje, pa padce raznih predmetov ... zdej al mam prisluhe al majo termite, al pa tale starina res premore malo več kot samo gole stene in polne arhive ...

Da kleti niti ne omenjam ... tam je pa še posebej pestro ... hodiš naokoli in seveda ugašaš luči za sabo, še dobro da so izumli baterije, ki pa znajo bit tudi zanimiva reč ... no hodim naprej in stopim okoli vogala, ter ugasnem naslednjo luč, ki pa ne izklopi sekcije za mano ampak tudi pred mano (prizor v grozljivkah, ko maš kilometrski hodnik pred sabo in lučko na koncu hodnika), ok ni panike ... razen tiste pojave za mano, ki pa ni neč druzga ko trda tema ... rečmo ... in grem naprej okol naslednjega vogala, pa me skor na rit vrže, pred mano se znajde dvometrski kip, ki me pomanjša na velikost mravlje ... sm se ga tko ustrašu, da mi je skor srce ušlo, pa še prijazna baterija, ko zakleta malo pred tistim prične utripat, ko da ni že tko dovolj srhljivo ... brrrr, Ej za tole pa nism dovolj plačan, ... še dobro da je blo po tistem obhoda konec in sm se lahko spokal vn ... ker ko zaprem in zaklenem še zadnja vrata mi prov odleže ... pol pa sam še pot pod noge in domov.

Ampak tako je delo ko delaš v starih hišah al pa gradovih ... vedno pestro ... če ne druzga, domišljije (kjer pa ni meja).

Lp,

GRegor

The Clan of the Cave Bear ...

gregorb — Thu, 14 Aug 2008 13:44:00 GMT

Danes sm se odločil predstaviti eno mojih najljubših knjig iz prejšnjega stoletja. To je knjiga ki govori o prazgodovini, avtorice Jean M.Auel - The Clan of the Cave Bear (ali slovenski prevod: Rod Jamskega Medveda). Je prva v zbirki knjig Otroci Zemlje in hkrati začetek poti glavnega lika - deklice Ajle. Ajla je deklica kromanjonske rase, ki jo reši neandertalsko pleme, ki je v razumskem in fizičnem pogledu bolj zaostalo od nje. Čeprav je očitno drugačna od njih (se smeji, joče, je radovedna, govori drug jezik) jo Rod neandertalcev sčasoma sprejme za svojo. Konflikti so neizogibni in v boju za preživetje Ajla prekine tradicijo, prekrši rodovni tabu in postane začetnica človeštva, kot ga poznamo danes. Ampak tu se zgodba prekine in nadaljuje v naslednjem delu ... a o tem kdaj drugic.

Knjiga zajema nekaj čez 500 strani, vendar tega ob branju nisem niti opazil, saj me je avtorica z napeto zgodbo uspesno obdržala pri intenzivnem branju. Knjigo sem prvic prebral ... uf ... ko sem bil še v osnovni šoli, nekje v šestem razdredu, to je blo okol mojega 11. leta ...se mi zdi. V vsakem primeru dolgo nazaj. Ni pa prov dolgo ko sem slučajno naletel v eni od knjigarn na ponatis te knjige, za katero sem vedno želel imeti svoj osebno izdajo. In zdej jo imam in se spomninjam zgodbe ob ponovnem branju ...

Ok na strani mojega profila se uploadam par slikic, tako da boste vidli, kako zgleda knjigica.

Lp,

GRegor

Dobro jutro!

gregorb — Tue, 12 Aug 2008 04:04:00 GMT

No kot naslov lepo pove, je jutro, ne vem ce dobro, ker takih norcev ki vstajajo ob 4.30 zjutraj bolj malo. So tisti ki ne morejo spat, pa tisti ki hodijo v službo, pa seveda tisti ki se radi mučijo in vstajajo ob tej uri ... jst ... jah no jst sm mazohist in vstajam zato da ksno paro zaslužim. Je pa res da v mojih bolj mladostnih cajtih, sm bil se vecja mona in sm vstajal zato ker nisem rabu vec spat ... ah ja dobri stari cajti ko sm se lahko spal samo po 4-6 ur na dan preostale urice pa aktivno prezivel pred mojim dragim računalnikom, ali pa na kaksni steni z razgledom na okolico. Tisti, ki me poznate se boste prasali kako lahko sto kilska žogica, kot sm jst sploh pleza!? No ja tisto so bili še cajti ko sm jih vagal le borih 68 kg, to pa je že teža s katero se da lepo vlečt po raznih previsih in razpokah.

Ampak danes sem se namenil pisati o prijetnih uricah v našem predragem Narodnem muzeju. Ker sem na ... žalost ali srečo odvisno kdo na to gleda ... še kar študent (z rednim statusom prosim), se ob 6.30 nahajam v recepciji Muzeja. Tu delam, s premori seveda, že kakšni dve leti, kot študentek, plača sicer ni bogtivedi kako visoka, je pa veliko prednosti. V glavnem zgleda to tako da sedim bulim v ekrane, kjer se vrtijo slikice iz 35 kamer, poleg tega imam seveda obvezno še dva računalnika, eden za interaktivno (muzika, novice,...), drugega pa za delo, kot je prevajanje kšnega članka, ali pa pisanje seminarja, če imam seveda dober dan, in to je praktično večino delavnika, ki ga naredim ... hehe ... pa še plačan sm zato! No ja, da ne bo preveč enostavno zgledal, res je odgovornost da paziš celoten muzej, ki nima prov malo arheoloških, zgodovinskih in drugih vrednosti, ni tako enostavna (tle so številni alarmi - od vlomnih, do požarnih; pa seveda poznati moreš vsak kotiček muzeja, saj v primeru kakšne dogodivščine, poplave ali izpada elektrike, moreš vedet kje in kako se pumpe prižgejo, kje so varovalke, ki jih je za tako stavbo kar ena 5kvadratnih metrov velika soba; pa razno razni drugi detajli, ki jih teoretično ne smem niti opisovati). Ampak to spada zraven, in če ti rata resno jemati delo varnostnika in receptorja in poleg tega še uživati in delati svoje stvari ... hej bi človek lahko celo pomislu da je to pravzaprav sanjska službica vsakega študenta! Škoda da je nisem prej v bolj zgodnjih letih faksa odkril.

No ampak to ni moja prva izkušnja v muzeju. Pred tem, ko sem še obiskoval vrlo Gimnazijo v moji rodni Gorici , sem že opravljal podobno funkcijo, z razliko da so tam varnostni ukrepi bili rahlo milejši, je pa tudi stavba kot taka bila manjša.

Ne vem pa zakaj, ampak te stare stavbe imajo prav posebno energijo, namreč ko ostaneš sam v stavbi, ponavadi je to zvečer (ali zgodaj zjutri), in lepo ugašaš luči po muzeju, je še posebej klet rahlo strah uzbujajoča. Namreč ko švigaš z tisto malo baterijo sem ter tja, nehote osvetliš kakšen kip ali sarkofag, ki vam povem v tistem okolišu zgledajo prov kocine pokonci dvigajoči pojavi. Počutiš se dejansko kot v kakšni grobnici, ko te bo v enem trenutku nekaj zagrablo in popapalo. Če sm lahko malo dramatičen ... je občutek dejansko ko v kakšni grozljivki. Pol pa še po naključju zveš ,da so se v preteklosti dogajali čudni samomori v tej stavbi. No ja ko, si sam, stavba kot taka dejansko oddaja čudne zvoke, in na momente imaš občutek, da je nekdo v bližini ... Sem pa kot oseba ki ima rada dokaze, zavedam da so to popolnoma normalni zvoki raztezanja in krčenja materiala ... al vsaj tako se tolažim!

Evo ena od zgodbic iz muzeja, bo sledila zagotovo še kšna ... jih imam še kar nekaj ...

GRegor

Dogodivščina v Narniji ... v besedi seveda

gregorb — Mon, 11 Aug 2008 08:29:00 GMT

Živjo,

kot nekateri posamezniki veste sem eden od oboževalcev fantazije in znanstvene fantastike, obožujem pa vse od knjig, filmov, stripov, ... No in med drugim se zadnje čase v kinu vrti tudi Narnija, ki sicer ni neki posebnega je pa kar spodobna fantazijska zgodba.

Imam pa srečo da moj oče dela na takem delavnem mestu, da je bil zraven, ko so snemali film lani v Bovcu. Tako je bil povabljen na premiero filma, ki je bila cirka dva tedna nazaj na letališču v Bovcu. Kot pa ste že slišali, je bila vsa stvar totalna polomija. Dobro priznam pričakoval sem spektakularno prireditev, dobil pa sem navaden piknik na travniku, katerega je še vreme pokvarlo. Ampak hrana je bla pa super, pa tudi uvodna glasbena skupina je odigrala kar nekaj zelo dobrih komadov! No ko se je stvar koncno začela, pa prvi šok ... film je sinhroniziran v Nemščino!!! Kaj in o moj bog ter podobne!? In takoj obrazložitev glavnega organizatorja ... smo zavezani z zakonom ... kar neki, je že res da so pripeljali tristo Avtstrijcev, sam pol bi lohka rekli, da je premiera za njih ne za Slovence (kot da ne moremo v Sloveniji zbrati na kup tristo prostovoljcev ki bi si z veseljem ogledali tak film). Ampak dobro, potolažli so nas vsaj s tem, da so pripeljali dva od glavnih igralcev (Anna Popplewell, William Moseley). No in vsak trenutek ko se je bližal začetek filma, vse bolj se je začelo slabšati tudi vreme. Najprej je malce rosilo potem pa je po parih minutah že konkretno deževalo. Ne me pa prašat kdaj točno je ušel naš predragi Janša. Sicer pa mu prav dolgo ni bilo treba čakati, ker je po približno 10-15 min odneslo platno, kamor je bil predvajan film. Tudi ne morem verjet, da se nobeden od organizatorjev ni pozanimal da na Primorskem pa včasih tudi malo bolj močen veter piha (ali tako znana burja), sploh ko so nevihte napovedane. In Bovški konci so glede na to da imajo samo 80 dni sonca na leto še kar znani po tem. No ja škoda je blo, ker konec koncev ko enkrat začnes gledat film te kar povleče vase, kljub sinhronizaciji. (da Avstrijce niti ne omenjam, da prepotuješ tako pot iz Dunaja in te cel dan vlačijo po eni mali dolinici, pol pa te za zaključek stuširajo in popokajo sredi noči nazaj na avtobus zdej se pa spet 6 ur fjakaj domov ... jupi to ti je nagrada, tile so zagotovo zadnjič tekmovali pri kakšni filmski nagradi) ... pa to da ne znajo zrihtat en šotorček (premore ga vsako malo večje taborniško društvo), kamor bi postavili platno ... katastrofa!

No so pa vseeno poskrbeli, da smo si lahko ogledali film, saj so nam poslali nadomestne karte za koloseje po Sloveniji. No in tukaj se začne drugi del sage. S kolegom Bojanom, sva se nekako odločila, po dolgem čakanju in planiranju da greva film gledat včeraj na dan nedelje ob 17.30. Ker sva ta termin že enkrat preizkusila in sva ugotovila, da je kar kul, ker ni gužve pa še kasneje imaš od večera nekaj. Seveda sva pa pozabila da je to načeloma film za mlajše in ker je tudi taka ura ... ergo ... velika verjetnost da boš naletel na otroško drhal, ki bo sredi filma na kar se da obzirno glasen način spraševala očka ali mamico ali brata ali sestrico, nekaj sedežev stran, kaj se dogaja in zakaj koga tepejo, itd.

Ker pa imava z Bojanom to slavno srečo se nama je ta komaj pričakovana želja tudi uresničila (da ne bo pomote to je bil sarkazem) ... Namreč pričnejo se reklame za film ... nastopi sloviti Kung fu Panda, ki opozori vse morebitne uporabnike mobitelov na jih ugasnejo ter seveda, da se med filmov ne govori. In prične se film ... ker sem seveda film delno že videl ... iz Bovškega fjaska ... sem bil navdušen, da spet slišim bolj domačo angleščino ... nakar ugotovim da ne slišim samo angleščino ampak prav poseben nizek piskajoči ton v slovenščini ... ko postanem malo bolj pozoren se zavem da mamica takoj za mojim hrbtom bere pravljico (podnapise filma), svojemu ne vec kot 5 let staremu otročku. Okej si mislim sej šepeta in ko so glasni prizori tega niti ni slišat ... napaka ... pet minut kasneje ko je romantičen prizor bujenja Kaspijana s strani njegovega učitelja, zaslišim vriskajoči krik male srake (beri otroka): Mami zakaj ga budi? Mami kdo je to? Mami a mu bo kej naredil? itd. ... Se pravi malček na sedežu za mano prične z rafalom vprašanj, njegovi zlati mamici, ki se ji mudi prebrati tudi vzdihljaje ki jih princ dela med prebujanjem ... Ok, da bo stvar katastrofalna se zavem ko se prvič obrnem naokoli da pogledam kaj zaboga se grejo ... in zdej glavni prizor ... za mano sedi cirka sto kilska mamica, zraven nje nedonošenček, ki je vreščal ko da ga dajejo iz kože (se pravi rafali vprašanj, cviležu podobni zvoki ob obglavitvah in drugih krvavih prizorih ... ki so za normalnega človeka popolnoma sprejemljivi, za take malčke pa ponavadi nočna mora - domnevam. al vsaj v moji mladosti so nas tako učili), zraven njega približno isto star angelček (ki je reci in piši bil pridno tiho in užival v celotnem filmu, v nasprotju z njegovim bruderjem, ceprav nisem prepričan da imata ista familiarne korenine) in poleg njega seveda capo familia ali pol lažji od mamice sloviti očka! (seveda ves plešast in naguban - imel jih je verjetno okol štirideset, a zgledal je pa ko kakšen dedek pri osemdesetih ... se sploh ne čudim) Ki je ob vprašanjih malega odgovoril v nežnem tihem tonu: Glej film sej boš vidu. ali pa je bil celo tiho in se samo kremžil ter si podpiral glavo, kar je bil več kot očiten znak da je očka v rem fazi spanja in mu to predstavlja popoldanskih dve ure in pol trajajoči počitek. No okej, že res da na začetku ko smo se vsedli nisem pogledal da dve prikazni za mano sedita na kahljicah, moja napaka, je pa tudi res da ko greš v kino ponavadi ne gledaš kdo vse sedi okoli tebe (pa tudi na enkranu ko kupuješ karte niso označeni nevarni deli, kar bi po mojem morali bit, lepo v krvavo rdeči barvi) ... čeprav sem to napako naredil zadnjič. Od zdej naprej bom vedno pogledal kdo sedi v okolici treh metrov zraven mene in če bom posumil da je kej takega kot včeraj se bom kratko in malo presedel pa če bo treba tudi v prvo vrsto na tla ... bom pa leže užival v filmu. Raje to kot pa da se tresem ob vsakem cviljenju celoten film in nimam potem nič od njega. Da o mojih laseh ne govorim, ker sm verjetno par sivih fasal včeraj.

Pa da se še malo vrnem nazaj k naši pred kratkim odkriti zgagi. Ok, ker se imam za civiliziranega človeka, sem bil pridno tiho in se poskušal osredotočiti na film, kljub tresavici in naježenih vseh tistih nekaj kocinah ki jih premorem. Moj predragi sosed Bojan (aja unga druzga ne bom omenjal ker bolj ko sem jst rastu na zicu se je on pogrezal vanjga) se je seveda nadvse zabaval, ker sem bil za malenkost bolj znerviran od njega ... je pa on roko na srce imel podobne probleme, z razliko da je imel še eno malo sosedo ki se je očitno dolgočasla med filmom, saj je hodila ven in not, ko da dobiva liziko vsakič ko gre iz dvorane, poleg tega pa je še guncala nogo ... zdej si pa predstavljite da vam nekdo tepka po naslonjalu celo uro ... ampak ker je imel vsaj kar se tega tiče srečo je bilo zadosti da jo je malce ruknil nazaj in je malo bitje ugovotilo da sedi zraven nje malce večja oseba ki nemara tepkanja po naslonjalu. To je bil problem rešen ... kaj pa se je dogajalo pri naših zadenjskih sosedih, mali je neumorno spraševal za vsako malenkost, kaj je to, ono, zakaj so tam, kam grejo zdej, kdo so to, ... mamica (če se temu lahko tako reče, meni je bolj predstavljala unga donkija v Filmu Šrek, sam z razliko da je ta bla ženskega spola, aja in seveda obseg za tri donkije), pa je ravno toliko neumorno brala in razlagala, kot da smo na popoldanskem branju pravljic v knjižnjici, in temu primerna je bila tudi tonanca vsega ... se pravi če si predstavljate da ste na ulici in govorite po mobitelu, ter tako tekmujete z šenšurjem ki nastaja okoli vas, glasneje kot je šenšur glasnejši ste vi, v teoriji povsem logična zadeva seveda ... no praktično pa sta tadva zadaj ravno tako tekmovala, kljub vsem šššš-šom ki so prihajali iz vseh strani dvorane, z razliko da sta postajala glasna tudi med tihimi prizori ... tako se je dogajalo približno eno uro, kar jaz smatram že za nekakšen rekord strpnosti (in bi se lahko vpisal v Guinessa) in občudovanja da se noben ni bič pritožil. Aja pa še to obrnil sem se najmanj štirikrat, pa me je preljuba mamica kratko malo ignorirala, čeprav vem da me je vidla kako jo moledujoče gledam.

In potem je počilo ... po glavi mi je namesto prelepih prizorov Narnije, švigalo samo to kako bi spustil rafal kletvic, kasneje kako se obešajo klobase in pršuti za sušenje, do prizorov sestavljanja vislic in mornarskih vozlov, pa seveda razno raznih virusov ... no ja da skrajsam pač v meni se je prebujala tisti davno pozabljeni neandertalec, ki tolče s kijem po vsem kar leze ali gre ... ker pa se imam za civiliziranega, sem med malo glasnejšim prizorom (da nebi slučajno koga motil seveda) samo vstal se obrnil zbral kar se da prijazen in miren glas pogledal mamico in malčka in rekel: A boste že enkrat vtihnili al kaj!!! ... oh ja in potem balzam ... celih deset minut miru (kar pomeni samo filmski zvoki), Nato se je bralni krožek zadaj sicer nadaljeval, ampak znatno in to za par črtic bolj potiho, pa seveda začel sse je tudi bolj živahen del filma kjer so se večinoma bojevali in so zato prečudoviti zvoki kovine in umirajočih ljudi in živali preglasili kakršenkoli drug zvok ki je nastajal v dvorani.

No zdej sem pa končno odblokiral moj či, ki me je delal nervoznega vse od včerajšnjega fjaska v kinu. Pol se pa ljudje čudijo in sprašujejo, zakaj smo nekateri ljudje živčni in zakaj se na svetu toliko mladim strga film in v teku pač koga zaštihajo ali pa mal preluknjajo. Ce imajo kančkej podobne dogodivščine se sploh ne čudim, ker če bi na mojem mestu bil nekdo ki ima bolj rahle živčke, bi verjetno včeraj na 24ur poročali o pretepu v Koloseju, pol bi se pa spet vse glavce psihologov in drugi tako zvani strokovnjaki srečevali naslednji mesec dni na vseh možnih TV oddajah in časopisih zakaj je do tega prišlo, kako je sploh mogoče da je do tega prišlo v Sloveniji in kaj bojo oni uvedli za en novi zakon da do tega nebi vec prihajalo ... bla bla tako naprej kot znajo iz vsake druge malenkosti v tej državi narediti svetovno krizo!

Ne vem mogoče sem res malce krvoločen, ampak to imamo vsi v sebi še iz prazgodovine. Poleg tega pa ne verjamem da je bil kdo v tisti dvorani, ki mu niso še podobne misli skozi glavo, razlika je samo v tem da smo Slovenci tok prekleto trmasti da ko se nam kej tzga zgodi, raje pogoltnemo drek, kot pa da bi si izborili tisto kar nam že itak pripada. In to je v tem primeru mir, da lahko človek v miru pogleda film za katerega v večni primerov tako ali tako preveč plačamo, ampak to je debata za kdaj drugic.

No jst sm se malo razbremenil, lepo se imejte!

Caw

GRegor

In se ena od famoznih neprespanih noči!

gregorb — Tue, 05 Aug 2008 18:26:00 GMT

Danes je pa dolg dan za mano, včeri sem uspel spat kar eno celo uro. Ostalo pa je blo vec ali manj bojevanje s slabostjo, omotico in se par drugih drobnarij. Ker so mi pred kratkim postavili diagnozo - Venske tromboze, za tiste ki ne veste kaj to je to so navadni strdki v zilah ki odvajajo kri. Meni se je to kljub mojim letom zgodilo na dveh mestih na roki. En je velik za večjo frnikulo, drugi pa pol manjši je pa zato 10cm stran od srca. No tile malcki mi nagajajo zadnji mesec dni, se posebej ponoci. Se dobro da poznamo lekadole.

No pa da preskočim na bolj svetlo temo ... danes je oblacno in obcutno hladneje kot vceraj kar je v mojem primeru vedno dobrodoslo! Vsaka stopinja ki se odmakne od 30°C ali vec je samo se dodatna nagrada.

Poleg tega pa sem opazil da imamo nove dele NCIS nadaljevanke na TV3, kar je tudi kul glede na to da nase televizije obicajno nimajo pojma kako zabavati ljudi ob vecerih in se bolj zalostno ko so na pocitnicah. Ne vem ce je kdo opazil ampak Tv programi postanejo zelo dolgocasni med prazniki in pocitnicami. Kot da jim ni mar da bi kdo rad gledal kaksen lustn film. Aja da o ponavljanjih niti ne govorim ...

Danes pa upam da bom kej spal, ker jutri gremo lepo na delo ob 5h zjutri. Ja dobro da je poletje da se takrat že dan, ker pozimi verjemte je tko kot da bi vstajal sredi noci! Delam pa zelo razburljivo delo ... sem vratar, varnostnik, receptor v eni osebi v nasem domoljubnem Narodnem Muzeju. Sluzba je skoraj tako razburljiva da po vecini lahko dremaš večino časa. Pa se placajo te! hehe ... no pa da ne bom koga užalil ... so dnevi ko koljes ku prasec ker nimas cajta niti scat ... sploh ce se Japonci spomnejo postavljat razstavo ... uf tile so pa tri mesece pred otvoritvijo bli tam vsak dan in merili ko zmesani, ce niso meli premerjenih vseh ploščic na 200m2 pol tud ne vem ... Ampak ja no so pa vseeno eden mojih ljubših narodov ... sploh nežnejši del naroda.

Ok toliko za danes ... Lp

GRegor

PS: Za tiste ki se vam moje pisanje zdi konfuzno, to bo neki časa dokler ne uredim malo misli. Aja pa se to, vem da so nekateri tam zunaj ki so posebej občutljivi na slovnico ... pri meni velja samo eno pravilo - ne maram slovnice, ne v tem ne v nobenem drugem jeziku ki sem se ga priucil! Tako da, ce vam gre preveč na živce si pa predstavljite, da ste lektor ki poravlja napake, pa boste lepse spali.

My first time ...

gregorb — Mon, 04 Aug 2008 19:06:00 GMT

No pa začnimo na začetku ... Kot je razvidno iz imena Bloga, mi je ime GRegor, poznali pa so me pod vzdevki Hector in leta nazaj Visky. No to so bili nekako `verbalno` uporabljeni vzdevki. Poznan pa sem bil tudi kot De2, ki pa sem ga uporabljal nekaj let daljnega leta 95`-98` na mIRCu, kasneje in še danes pa na umetniških delih, to pa so bile pretežno skice, risbe, nekaj pa je bilo tudi akvarelov. No pa da ne bom že v prvem `postu`, pisal dolgih klobas ... vsem ki se bojo slucajno ali namerno znašli na tem blogu, lep pozdrav!

Ker pa nisem programer tako kot Bojan, ampak sem po izobrazbi Arheolog z dušo v računalništvu, se bom na teh straneh ukvarjal tudi z drugimi temami. Moj cilj je nekako pisati kratke in jedrnate poste kar se da pogosto.

No bomo vidli kako mi bo slo. Zaenkrat pa uzivajte!

Caw,

GRegor