avgust 2008 - Posts
Evo, pa je mimo. Preživela in se spočila in naspala po dekliščini. Kljub pričakovanjem ni bilo striptizerja, čeprav so se eni fantje ponujali za to delo
.. Seveda če so videli 15 mladih punc dobre volje, pa jih je zamikalo, da bi se pridružili tej procesiji. No, pa da začnem na začetku, punce smo se zbrale pri Foculusu, kjer smo rezervirale poseben prostor. Tam smo se orng okrepčale in seveda nazdravile bodoči nevesti-Barbari. Barbi je morala podpisat klavzulo, da se strinja z vsem kar se bo počelo tekom večera in da od tistega trenutka nadalje nima pravice glasa. Pa se je začelo, najprej smo ji dale vrečko z rekviziti iz katerih si je morala sama narediti poročno obleko. Rekviziti pa so bili praktični, od belih in roza vrečk, škarje, selotejp, alu folija, srebrn trak, baloni, rokavice... Ko se je začela oblačit, smo vse nekoliko skeptično gledale, ker ni zgledala podobna nevesti. Vendar končni izdelek je bil pa prav povšečen. Širok srebrn pas, napihnjeni rokavčki, telirana oblekca, roza vlečka, srebrna tiara... Prav lepa bodoča nevesta.
Ob kopici smeha, branju zakona, gledanju slik bodočega moža smo ji pripravile naslednjo nalogo. Oblečena v nesvesto bo morala hoditi po Ljubljani, mimoidočim predstavit svojega moža in pridobit 100 podpisov za dovoljenje za poroko. žal nam vreme ni bilo naklonjeno, vendar smo pogumno stopile z dežniki na trg... Večina jih je bilo navdušenih na idejo in ljudje so zelo radi sodelovali in se nasmihali ob zgodbici. Tujci sicer niso popolnoma razumeli, vendar so kaj kmalu opazili, da gre za zabavo za dekliščino. Tako smo hodile od ljudi di ljudi, od gostilne do gostilne, premočene od dežja in nasmejane. Proti večer ji je končno uspelo pridobiti dovolj podpisov za poroko in smo se nastanile pri Joe Penas-u na koktejlih. Tam je potekala še ena dekliščina in tudi druga nevesta je bila uštimana s podvezico na glavi 
Planirana je bila sicer še vožnja z ladjico po Ljubljanici, kjer naj bi podala prisego, vendar je zaradi vremena bila odpovedana. Tako smo nekoliko skrajšale program in prešle na dolgo pričakovano darilo...V veliki beli škatli z mašno, je bilo ogromno stvari. Šlo je večinoma za pripomočke za prvo poročno noč, ki ji bodo prišli prav še katero drugo noč 
Tako, da se prepustite domišljiji in si predstavljajte... od hranljivega perila, olja za masažo do ...
Tako smo še tam nazdravljale s koktejli, se smejale domislicam in reakcijam ljudi in počasi zaključile večer. Kljub temu, da ni bil divji kot na fantovščinah je bilo resnično zabavno...
Pa je minilo malo več kot 2 meseca odkar sem postala teta. neverjetno kako ti dojenčki rastejo in se spreminjajo iz dneva v dan. Prav osupla sem ostala, kako reagirajo, se odzivajo na različne dražljaje, poslušajo in žlobodrajo po svoje nazaj. Ko ti ni dolgčas 2 uri sedeti in opazovati dojenčka pri njegovi mimiki, ki je močno bolj izrazita kot pri odraslih. Tako je z našo Niko... res je zlat inlep dojenček s čupo po teti :) Če bo še tolko čebljala, bo imela še kaj drugega po meni :) No, spodaj je nekaj slikic iz njenega kopanja in poziranja. Ma v 2 mesecih je zrasla skoraj 10 cm. Mislim, da me čakajo še zanimive dogodivščine z njo....
Pa mineva prvi dan službe po podaljšanem vikendu. Ko se človeku zdi, kot da ga celo večnost ni bilo na delovnem mestu... In v nedeljko zvečer že razmišljaš da je pred tabo še ceeel dolg teden. Tako si v ponedeljek zjutraj skuhaš kofe in upaš na najboljše.. Sej potem ko si enkrat na šihtu, vidiš znane obraze in veš, da vsi razmišljamo isto. Ok, pa sej mi ni tako hudo, sam včasih se mi enostavno ne da spravit, še posebej ko se ravno navadiš bit doma in se malce razvajat..In potem dodatno presenečenje, direktor se je vrnil z dopusta in veš, da bo nekoliko bolj napeto in uradno ozračje, saj se ne bo slišalo več toliko smeha iz sosednje pisarne . Kljub vsemu pa 8 ur prekleto hitro mine, ko je potrebno uredit vse papirje, posredovat vse maile in tisoč drugih stvari, ki bolj ali manj spadajo k mojem delu.
In potem bomo spet zvečer na našem balkončku, cimra Barbara s fantom Gregorjem in jaz z Bojanom razglabljali o vsakdanjih stvareh, morda spili kakšno pivo in prav prijetno zaključili dan. Naš balkonček namreč dobiva že prav poseben sloves... Na njem rešujemo svet in naše vsakdanje skrbi, mal pojamramo večinoma pa se zajb***. Ma znamo tudi kako pametno debato udarit o večnih razlikah med moškimi in ženskami in zakaj tako redko pridemo na isto razmišljanje. Jaa, vse to ima svoj čar, da dan ni enak dnevu in da ne zapademo v preveliko rutino... vsaj trudimo se da ne.
Kolikor pašejo ti deževni dnevi, da rashladijo pregreta telesa in razkadijo vso soparo, je na trenutke malce neprijetno. Prejšnji teden, ko je divjala toča in neurje, sem se odpravljala iz službe. Maaa, je zgledlo kot da prihaja apokalipsa in sodni dan. 
Hah in jaz optimistično v kratkih hlačah in natikačih pogumno stopim z marelo skozi vrata. Ma ja, to je šibalo na vse strani in v stotinki sekunde sem začutila mokroto in boleče udarce toče. Ok, pa bom malce počakala, da najhuje mine... Prijazna sodelavka pa se je altruistično ponudila da me zapelje do avtobusne postaje. Kako je šele ropotalo po avtu... No in jaz optimistično stopim iz avta na avtobusno... seveda najprej v lužo in še z nalivom od strani. Tako da marela nič ni pomagala, zgolj ovira v roki in skokih čez lužo. Končno sem dočakala svoj bus in potem še iz postaje do stanovanja. Edina prednost, da je do takrat že vsaj malce (ampak res le za odtenek) prenehala toča in je še "samo" lil dež. 
Tako sem prišla domov premočena, cote so bile za ožet, noge mokre in umazane in na koncu mi je tako preostalo le, da se še smejim in neham razburjat.. Ko sem pomislila na vse reveže, ki so pred službo hiteli pokrivat avte, da jih ne bi toče uničila, sem bila prav vesela, da še nimam avta.
Pa je mimo, rojstni dan in pomisleki o letih in milijon ostalih bedarij, ki se vrtinčijo po glavi v teh dneh. V glavnem, pred nekaj dnevi me je poklicala sošolkina sestra, če pridem na dekliščino. Odkrito povedano sem bila nemalo šokirana, ker gre za sošolko, ki je stara 24 let. Sej po nekaterih merilih bi morala že imeti družino, vednar danes se je pač ta meja prestavila. Tako vsake tolko časa zvem, una je noseča, druga se je poročila... in je prav zabavno...
In končno bom šla na svojo prvo dekliščino. Ja, se že veselim, me prav zanima kakšne igrice bodo pripravili bodoči nevesti, če bo kakšen striptizer in če bom dobila kakšno idejo za svojo. No o vseh dirty details boste zvedeli po dekliščini...
Evo, pa sem ga dočakala. Rojstni dan mislim... Kljub temu da sem še v službi, si bom popoldne vzela čas za kakšne lastne užitke. Že v službi so mi vsi voščili najlepše želje in dali izbiro, kaj želim za darilo. Prav zabavno, si lahko sama zberem kaj želim. Pač je v firmi običaj, da so vsako leto enaka darila za vse "zaposlene" Ker mene lani ni bilo, si lahko zdaj izberem med lanskimi in letošnjimi. V glavnem na voljo imam shaker za koktejle mešat, posodo za hlajenje vina in sestavljiv stolček. Mislim da se bom odločila za slednje, ker mi pride najbolj prav - torej sestavljiv stolček.
Ok, da ne bom nakladala, morem še povedat, kaj mi je pripravil moj dragi... V glavnem najprej mi poda torbico, za vse moje Sport billy stvari Ampak glavno je še prihajalo, čeprav sem jaz mislila da je to to. Že torbica mi je bila zelo všeč in narejena za mene. V glavnem ko sem že zadremala me dragi zbudi po polnoči. "Sandra, Sandra, hitro pridi z mano", mi zatisne oči in pelje v kuhinjo. Tam so me čakale svečke v obliki številke 26, nasuti listi vrtnic v obliki srčka in znotraj knjiga: Mars in Venera - 365 nasvetov za trajno ljubezen. Povrhu pa natrošene dišeče kroglice. Ostala sem brez besed. Kaj takega še namreč nihče ni pripravil zame. Globoki občutki so me prevzeli.. resnično sem bila vesela, ma kaj vesela, ni besed, ki bi opisale ta trenutek. jah, so še romantične duše, in tudi fantje znajo zelo zelo presenetit, če se le malo potrudijo in če le hočejo. Tako sem imela čudovit začetek svojega rojstnega dne...
Neustavljivo se bliža moj rojstni dan in vedno se me nekaj dni pred tem loti nekakšen nemir ali kako bi temu rekla. Ko začneš razmišljat kaj si dosegel, kje si uspel in ponovno se počutim stara 20 let. Zabavno je, ko mi še vedno trga na trenutke, spet drugič pa sem preveč resna. Zanimivo je koliko enim pomeni RD, drugim pa popolnoma nič. Mislim da sem jaz nekje vmest..
Je pa lepo dobit sporočila z lepimi željami od ljudi, na katere si skoraj že pozabil.
Ta vikend sem bila po 14 dneh doma. Neverjetno kako hitro ti dojenčki rastejo, prav očitno In se s setro malce pogovarjava o klasičnih temah in vsaka tema se sprevrže v debato o dojenčkih. Kako se mlade mamice vsako dopolde s svojim vozičkom dobijo na kavici na ploščadi in debatirajo... Kateri je bil bolj glasen, kateri se je bolj podelal v plenice, kateri je ne vem kaj... Kot da bi imele svoj klub, ki govori o kakcih in plenicah in bruhanju.. Sej to je vse lepo in prav, vendar za nas, ki še nimamo otrok, se lahko na trenutke zgubimo v teh debatah. Ne me narobe razumet, rada imam otroke, še posebej svojo zlato nečakinjo Niko, vendar se včasih v vseh teh pogovorih preprosto zgubim. Žal moraš biti starš, da lahko slediš temu toku...
Je pa zabavno kako se perspektiva o vseh teh stvareh iz prikupnega pri dojenčkih spremeni v neokusno in nezaželjeno pri starejših. Saj tako je pri večini. Vse živali (pa ne primerjam zdaj dojenčkov z živalmi ) so najbolj sladke ko so čisto majhne, kasneje pa mnogi, žal, izgubijo zanimanje za njih.
Ja, to me je spomnilo še na eno stvar. Na okenski polici v pritličju (med rožami) vsako leto (že 3 leta) naredi ena ptička gnezdo in uspežno zvali kar nekaj jajčk (Ne, ne porabimo jih za pečt 
!) , iz katerih se razvije ptički. Baje da se tej ptici reče Pastirica, je taka drobna in z izrazitim pokončnim repom. Prav zanimivo je opazovat v kako kratkem času se iz jajc zvalijo goli in ne preveč lepi ptički. Takrat je videt samo kljune ki se odpirajo in mamo, ki neutrudno letra iz travnika i nnazaja, ter jim nosi hrano. Lani jih je bilo cca 5 in kmalu je gnezdo postalo premajhno za vse, tako da se je kakšen mladiček znašel tudi med rožami. Letos jih je bilo videti manj, vendar upam, da bo vsem ratalo poleteti. Bom naslednjič pripela še kakšno slikco, ko jih poslikam.
